Issuu on Google+

Zgodovina Alkimije aurum nostrum non est aurum vulgi (naše zlato ni isto kot zlato množic)

Zlato sije in sveti skozi vsa stoletja človeštva. Nikakršna druga kovina ni tako zelo osvojila vsa poglavja človeške zgodovine kot ravno zlato. Morda je ljudi s svojim bleščanjem spominjala na sonce in zvezde in na nekaj nerazumljivega in božanskega. Z njim so si krasili telesa, da bi pokazali ljudem svojo podobnost z bogovi. Zlato je bila skrivnostna kovina, za katero ni bilo znano kako, jo pridobivajo. Celo Herodot, ki ga lahko imamo za zelo treznega pisca tedanjega časa, pripoveduje zelo fantastično zgodbo o njegovem pridobivanju. Vsekakor je vzburjalo domišljijo ljudi, ki so ustvarili različne zgodbe in legende o njem. Prvotna formula njegovega pridobivanja pa je takšno skrivnostno znanje kot kasnejša alkimija. Diodor je prvi opisal dejanski postopek pridobivanja zlata, ki so mu ga zaupali Egipčani svečeniki Horusa: Zlata ruda se zdrobi v prah, nato se izpira z vodo, kjer delci prahu, ki vsebujejo zlato, obležijo na dnu posode, to je fizikalna metoda ne kemična. Potem pa sledi to kar je alkimistom tisočletja belilo glavo: Težki prah stopijo s svincem, kjer se zlato loči od zemlje, za kar je potreben ogenj, ki je tretji element po zemlji in vodi. Vendar postopek gre še dalje, kjer nato kuhajo svinec in sol. Nato vse stoji pet dni v posebnih posodah v katerih nastane sublimacija in žlindranje nakar se na dnu talilnega lonca pojavi čisto zlato. Sloves, da je alkimija umetnost pridobivanja zlata se, je ohranila še do danes, čeprav je njeno bistvo zelo skrivnostno in zaobjema zelo različna področja. Njen duhovni svet se razteza čez vsa stoletja vse od pozno antične dobe. To obdobje je bilo preplavljeno z novimi učenji, kjer je bilo krščanstvo zgolj ena od mnogih orientalskih sekt. Alkimija kot idejno kompleksna doktrina je svoj zagon lahko dobila samo z dodatnim elementom, ki ga je našla v gnostično-dualističnih idejah. Od tukaj naprej se je poskušala kristalizirati kot nauk, ki so ga Arabci prenesli v novo dobo. Prvi dve začetni črki AL kažeta na signaturo islamske znanosti kot, so Alkali, Alkohol in Algebra. Pri Arabcih je beseda „alkimija“ istega pomena kot pri Grkih „chima“ in pomeni vlivanje kovin. Grška beseda „chima“ pa je lahko povezana z egipčansko besedo „kemt“ ki pomeni črno plodno Nilsko blato ali mater življenja. V skoraj sedemsto let trajajočim Rimskim cesarstvom je veljalo pravilo, da vse, kar ni rimskega, je zavito v meglo neznanja in za samozavestne Rimljane neobstoječe. Kljub temu uporu vsemu kar ni rimskega to, ni motilo treznega trgovskega poslovanja z vsemi. V bližnjem severu vzhodu so

ležale dežele o katerih se, je malo, vedelo (Arabija Felix). Od tam so prihajale dišave, kreme in mazila, ki so jih cenile Rimljanke. Predvsem Judje, Sirci in Grki zalagajo Rimljane z blagom Arabcev, ki imajo svoje delavnice, šole in skrivnostna znanja. Zavarovani s puščavo razvijajo svojo znanost o čudežnih lepotnih kremah, ki naj bi Rimljankam dajale mladostno polt in svetleče oči, do raznovrstnih dišav in zdravil. Vsekakor je gotovo, da lahko Arabce imenujemo za prave nosilce in ustvarjalce alkimije saj so bili v vsej zgodovini najbolj zavzeti alkimisti. Njihovo iskanje se ne konča pri kremah in mazilih, temveč se nadaljuje v iskanju prima materije, ki ima sposobnost preobrazbe kovin v zlato, da zdravi in upočasni staranje. Če beremo praktična dela velikih grških in rimskih zdravnikov opazimo, da njihovo znanje izhaja iz egipčanskih izvorov. Celotna paleta od kemije, magije do učenj o bogovih preko empiričnega in njene pol sestre skepse se srečujejo v svetovljanskem mestu Aleksandriji (ustvarjeno leta 331 pr. n. št.). Ki je naseljena z Egipčani, Kopti, Grki ter Judi in je s tem pravi topilni lonec ustvarjalnosti. In tukaj si je Alkimija našla svojo domovino. Od 48 leta. pr. n. št., ko so jo Rimljani osvojili pa vse do petega stoletja ko je Justin zaprl vse poganske filozofske šole in izgnal vse heretike, so se za njenimi zidovi mešala staro egipčanska tradicija, afriška magija in grško rimska zdrava miselnost. Število zdravnikov in naravoslovce, ki jih še niso v tistem času razločevali, je tako naraslo s priseljevanjem Sircev, Judov in Grkov, da so se njihova znanja močno pomešala. Tako je Aleksandrija postala talilni lonec resničnega in absurdnega, kjer ni bila alkimija razumljena samo kot umetnost pridobivanja zlata, temveč kraljevska znanost v katero so vključene astrologija in kabalistične prakse, pa vse do priprave rdeče tinkture. Aurom Potabile (užitno zlato) najbolj dragoceno zdravilo, ki pomlaja in podaljšuje življenje. Tukaj se tudi srečajo neoplatonska filozofija s krščansko in orientalsko, ki vplivajo na razvoj Gnosticizma. Gnosticizem je močno povezan s simboli alkimije vsak, ki pozna stara učenja gnosticizma o težnji po izpopolnitvi skozi dveh pra substanc rdeče in bele (sperme in krvi) in simbolov Ourobusom in Androgina lahko najde identične povezave z alkimističnimi planeti in kovinami. Skozi vsa stoletja je bila od alkimistov čaščena kot evangelij Smaragdna Tabla (Tabula Smaragdina) katero pripisujejo Hermesu Trismegistosu, čeprav se ne ve ali izhaja iz antike ali srednjega veka. To je pisno sporočilo v obliki himne, ki govori o velikem delu alkimije in o svetu, ki je razdeljen na spodnji in zgornji svet. Hermes/Toth/Merkur je božanstvo, ki se javlja skozi vsa stoletja v alkimistični literaturi. On je božji glasnik, ki edini prosto dostopa na zemljo kot v nebo. Zato je bil posebno čaščen že v Egiptu in se je popolnoma stopil z grškim Hermesom, ne da bi zanemaril svoje dolžnosti. Prvič je bila iz arabščine v latinski jezik prevedena Smaragdna Tabla v 11. stoletju. Prav tako so tudi velika dela Aristotela, Platona in drugih prišla v Evropo skozi komentatorje in prevajalce arabskih učenjakov. Zato lahko rečemo, da so pravi dediči Antike Arabci, ki so skozi osvajanja Iberskega polotoka ta znanja tudi prenesli v Evropo. Od 7. pa vse do 14. stoletja so vladali v Španiji, kjer so ponovno vzcvetele naravoslovne vede. Kljub odporu do judovstva in krščanstva Arabci pokažejo veliko toleranco do judovskih in krščanskih učenjakov. Ko, je bila Evropa še zavita v meglo neznanja so v deželi Mavrov tako nastala ponovno središča v katerih se, prepletajo razne kulture in znanosti, ki so vplivale na kasnejši razvoj v Evropi. Alkimija postane temelj znanosti v kateri se, citirajo in obravnavajo Predsokratiki, Platon, Aristotel in Apolonij iz Tiane (Predsokratiki: Pitagora, Heraklit, Tales iz Mileta). Tako Alkimija začenja zaobjemat velik prostor vendar ne kot samostojna veda, temveč njene ideje najdemo v filozofiji, jezikoslovju, astrologiji, talismanologiji, metafiziki, kozmologiji, teologiji, medicini, agrikulturi in tehnologiji. Ko so se prvič pojavili prevodi velikih del arabsko grških in judovskih avtoritet v knjižnicah krščanskih samostanov je to zamajalo tla krščanskega sveta. Saj je bilo potrebno znanje in vedenje o zemlji in svetu, ki je prihajalo iz arabskih izvorov izluščit s preprostim samostanskim

umom in združiti s srednjeveškim načinom življenja v samostanih in dvorih kar pa je bilo zelo težko saj vitezi tedanjega časa, niso znali pisati in brati. Tako ne smemo zameriti Evropi njene ne sigurnosti; na eni strani imamo Janezovo razodetje kateremu, je treba dati ključ razumevanja in sijaja na drugi pa grozeče preobilje arabskih pisnih izvorov, ki segajo vse do petega stoletja pr. n. št.. Tako so bile krščanske starešine prisiljene alkimijo prepovedati, pa čeprav se še vedno najde način za njeno dopuščanje in to skozi medicino in farmakologijo. Nedvomno so med Alkimisti srednjega veka bili veliki zdravniki, ki so s poznavanjem narave mineralov in rastlin ter mešanjem substanc pridobili naključno (ali pa tudi ne) pozitivne rezultate. Alkimija je vsekakor igrala pomembno vlogo nasproti čisto empirične medicine in hrome lekarniške tradicije. Kljub temu se kemija in alkimija na začetku novega časa še vedno ni razlikovala; ali lahko Paracelzusa gledamo kot naravoslovnega filozofa, zdravnika ali alkimisti je prepuščeno vsakemu posamezniku. Kljub temu da je alkimija zaobjemala tako velik prostor v znanosti s katero se je, ukvarjalo kar veliko število ljudi pa je v 14. in 15. stoletju pridobila na slabem glasu saj so se, pojavili številni prevaranti, ki so na račun naivnosti ljudi poskušali zaslužiti. Ponovni vzpon alkimija najde v Evropi s knjigo »Kemična poroka Christiana Rosencreutza« (avtor: Valentin Andrea). Knjiga je vsebovala zelo verodostojne življenjepise komaj znanih alkimistov in celotne odlomke iz kabale. Delo skicira vrsto preizkušenj v simboličnem smislu, ki jih mora izvesti iskalec. Delo se imenuje „kemično“ in ne „alkimistično“ verjetno, da bi bralca odvrnilo od slabega glasa, ki ga je imela alkimija. V naslednji knjigi Fama Fraternitatis stoji sestavek, ki potrjuje, da je delanje zlata popolnoma nepomembna zadeva za pravega Filozofa (postranska) kajti obstaja tisoče vrednejših del, ki so vredne njegovega položaj. Vseeno lahko gledamo, da so se Roženkrižarji bolj sklicevali na filozofski pomen alkimije, ko pa na laboratorijski, čeprav je zelo težko razmejiti natančno mejo. Alkimijo lahko razdelimo na tri dele: na metalurški del, preobrazba kovin ali delanja zlata – na kemični del, izdelovanja čudežnega zdravila in v filozofski del, vendar se vsi deli med seboj močno prepletajo. Če bere kemik današnjega časa stara alkimistična besedila ugotovi, da nekateri kemični procesi in reakcije nimajo nikakršnega smisla. Tako da lahko sklepamo, da avtorji alkimističnih traktatov vsi ne vsebujejo eksponentnih znanstvenih metod, temveč mistične in umetniške metode. Predvsem lahko določena dela beremo kot poetične alegorije in metafore v katerih so filozofske in kemične alegorije kombinirane z raznimi simboli, ki so razumljeni samo poznavalcu. Če gledamo ta dela iz čisto umetniške točke, so namenjeni temu da se izognejo površinskim ilustracijam in da skozi šifrirana sporočila kažejo na znanje ali pot do njega, ki je dosegljiv samo malemu krogu ljudi. Zakaj je to tako, lahko morda najdemo odgovor, če se vrnemo nazaj v pozno antično Aleksandrijo v kateri, so ideološka učenja med gnosticizmom, krščanstvom in neoplatonizmom govorila, da je pot iz Pistis do Gnosis (od vere do vedenja) zelo težka, saj so velike resnice zakrite očem. Vesela simbologija Aleksandrijcev leži v duhovni eksegezi, ki nima meja, kjer, je razkrita božanska črka še vedno ostane skrita in ima spoznavno duhovni pomen. Tako ni samo tuzemsko, temveč tudi onostranstvo vidno skozi božansko perspektivo. Ekseget smatra duhovno vrednost v razodeti resnici kot od duha inspirirano spoznanje in s tem avtentično srečanje človeškega duha z logosom skritih spisov. Iz teh razlogov ne moremo tukaj postaviti kakršno koli mejo spoznavnega, ki lahko seže do nebes „in ta nebesa so v vas samih“ (iz komentarjev Origenesa 185-253). Vsa ta besedila so polna alegorije religiozno-filozofskega značaja, ki ne temeljijo na umetnosti zakrivanja, ampak so produkt resnične inspiracije. Kajti v gnozi je možna interpretacija spoznanja samo skozi alegorično obliko, saj samo ona daje pomen tistemu kar leži, skrito očem. Ko se je v Baroku zamajala vera v transmutacijo kovin se, začnejo, ločiti znanosti kot je kemija in farmakologija od alkimije. Alkimija se začenja v 17. stoletju umikati znanosti in jo lahko najdemo samo še v skritih združbah kot so roženkrižarji, teozofi, pansofisti, prostozidarji in martinisti in mnogih drugih, kot pot iniciacije v višje sfere.

ZG R A D B A A L K I M I J E Magnum Opus - Veliko Delo Pojem Magnum Opus izhaja iz srednjega veka in pomeni transmutacijo osnovne snovi v zlato ali stvaritev Kamna Modrosti, ta pojem se kasneje v hermetični tradiciji uporablja kot metaforo za duhovni preobrat. Pot k stvaritvi Kamna Modrosti ali Lapis Philosophorum gre preko štirih oziroma kasneje preko treh stopenj ali elementov. Antični nauk o štirih elementih izhaja od Platona in Aristotela (teorijo posamičnih elementov so že postavili prej, Tales, Anaksimen in Heraklit). Ti štirje elementi predstavljajo osnovne elemente, ki jih ni mogoče več razgraditi v druge snovi. Tako je vsako telo sestavljeno iz teh štirih elementov (ogenj, voda, zrak, zemlja). V teoriji alkimije so vse kovine zgrajene iz teh elementov, ki jih je treba med seboj pomešati in tako priti do osnovne materije prime s katero, ustvarimo plemenite kovine ali Kamen Modrosti. D VA P R I NC I PA V spisih Geberja (to ime stoji za islamskega učenjaka, ki je živel v 8. stoletju in je bil avtor številnih alkimističnih spisov) je govora o dveh prasnoveh vseh kovin (v novem veku so se tej izjavi že posmehovali in jo je treba gledati bolj kot sinonima za duhovna bistva in principe); Sulphur = žveplo. Če sulfidne rude žgemo in talimo, dobimo žveplo. Skoraj vse kovine v naravi so v obliki žveplenih sulfidov. Mercurius = živo srebro ima kovinsko barvo in je tekoče. Kovine so primarno zgrajene iz osnovnih štirih elementov, sekundarno pa naj bi elementi ustvarili hipotetični substanci žveplo in živo srebro iz katerih se z mešanjem ustvarjajo kovine. Po Paracelsusu (1493 – 1541) so tej teoriji dodali še sol (tukaj so različni viri, ki govorijo, da je teorijo soli razvil Basilius Valentinus). Tako ta teorija trojnega principa govori, da je možno s tem principu ustvarit tudi druge snovi in ne samo kovine. Verjetno so hoteli vključiti tehnologijo mineralnih kislin, ki so povezane z zgradbo različnih substanc v katerih so, tudi različne soli (v zdravilstvu). Delno je igral tudi teološki pomen veliko vlogo, saj samo v božanskem trojstvu lahko gledamo stvaritev vsega. (Podobno o tem trojstvu govorijo tudi Indijske tri Gune, ki sestavljajo Prakriti ali prasnov vesolja. Tri Gune so Tamas = temno, kaos, Rajas = gibanje, energija, Satva = jasnost, harmonija). Žveplo ima princip izgorevanja, pri predmetih je žveplo barva, pri rastlinah pa vonj. Za alkimista je žveplo predstavljalo dušo in zavest, njegova naloga je, da veže in da koncentrira. Žveplo je aktivno moško in je simbolizirano s soncem in zlatom. Živo srebro je življenjska moč ali prana on je pasivno žensko in je simbolizirano z luno. Živo srebro daje zlatu sijaj in blišč. Živo srebro je sad in seme vseh stvari. Sol je telo vseh stvari, princip trdnosti in obstojnosti. Sol je medij v katerem se lahko Žveplo in živo srebro združita. V tej kemični poroki ima sol katalitično sposobnost ozemljitve žvepla in živega srebra. Ta združitev nasprotij, sonca in lune je cilj alkimistov MAT E R I A P R I MA Materia Prima (prva snov ali prasnov) je filozofski pojem, ki nas pelje vse do Aristotela in je imel velik pomen v šolastiki. Delimo jo na metafizično, kjer predstavlja čisto potenco nedoločenega bivanja in na Naravoslovno filozofijo kjer predstavlja prvo substanco, ki ima sposobnost preobrazbe v drugo snov. V Alkimiji ona predstavlja snov s katero se, ustvarja Kamen Modrosti. V delih alkimije jo zelo

različno opisujejo in v večji meri samo namigujejo na to, kar bi lahko bila: deviško mleko, nebesna Hila, druga imena so, Vitriol, Mucilago, Gummi Hispani, Sperma viromulti. Večkrat je v delih alkimije govora o spermi, ki cilja na seksualno simboliko in jo povezuje z gnosticizmom. Sama ideja izhaja iz egipta o čudežnem paru Izide in Ozirisa .... seme (Ozirisa), ki je vzrok vseh stvari. Ono vse ustvarja, kar bo, in je izrečeno v besedah „Jaz bom to, kar hočem, da sem in sem to kar sem“. Oni so to imenovali „Dobro“ in to je velika skrivnost vesolja ... Prima materija je vsekakor skrivnostna snov na poti do Ultima materije (Kamna Modrosti). Če alkimijo razdelimo na notranjo in zunanjo je predmet notranje alkimije sam alkimist, ki je neobdelana črna zemlja (ali prima materija) ki jo mora preobrazit. Pot od Prima Materije do Ultima Materije je opisan v desetih stopnjah: Calcination – Solution – Putrefaction – Reduktion – Sublimation – Coagulation -Fermentation – Lapis – Multiplikation – Projektion. Obstajajo pa tudi besedila s štirimi, sedmimi in dvanajstimi stopnjami pri katerih je lahko tudi vrstni red stopenj različen. Ta primer je izbran od mnogih, ki so si po stopnjah med seboj podobni, čeprav pa po vsebini včasih različni ali celo protislovni (podobno simbolično pot lahko najdemo v Kemični poroki K. R., čeprav tam niso omenjena imena stopenj določenih procesov, pa gre za podobno zadevo, 1. dan - Destilatio, 2. dan- Sulutio, 3. dan – Putrefaktio, 4. dan – Nigredo, 5. dan – Albedo, 6. dan – Rubedo, Fermentatio, Multiplicatio, 7. dan - Projektion, fra. Akar). Calcination: Materija Prima oksidira ali zgori. Solution: nato to materijo utekočinimo v Merkurjevi tekočini, tako jo oživimo in pripravimo na reaktivnost (odzivnost). Putrefaktion: Razpad ali gnitje. Utekočinjena materija pri raspadanju postane temna (nigredo).. V svoji smrti nosi seme novega življenja. Po več mesecih se črna snov obarva belo – „Črni krokar se spremeni v belo golobico“ (albedo). Reduktion: Vračilo prej izgubljene duhovnosti. Tukaj gre za posvetljevanje s filozofskim mlekom ali deviškim mlekom, kjer se materija obarva rumeno (citrinitas). Sublimation: Dvig na višji nivo. Od duhovne substance ojačana pordeči materija „besni kot rdeči zmaj“, to je znak posrečene Reduktion (rubedo). Coagulation: Še vedno utekočinjena materija dobi sedaj ponovno svojo trdnost (Fixation), saj je sedaj dosegla potrebne spremembe in se oplemenitila. Iz besede Solution in Coagulation izhaja geslo „solve in coagula“ razveži in združi (analiza in sinteza). Fermentation: Ta stopnja je v redkih besedilih omenjena. Tukaj je materija spremenjena v Ferment s pomočjo treh filozofskih elementov v zlati kvas, ki omogoča hitrejšo dovršitev. Lapis: Kamen modrih, proizvod dolgotrajnega (več letnega) dela. On naj bi bil težak, masno svetlikajoči temno rdeč prah, podoben žafranu ali zdrobljenemu rubinu. On je nasprotje Prima Materije in ga imenujemo tudi Lapis philosophorum ali Ultima materija ali pa tudi Materia Remota. Ona se raztopi pri visokih temperaturah in se ponovno strdi ob ohladitvi. Multiplikation: Da se ne bi dolgoletni postopek ponovno ponavljal pri pridobivanju Lapisa je dovolj čisto mala količina te redke snovi za ponovno reprodukcijo. Projektion: To, je zadnja stopnja s katero naredimo transmutacijo kovin. Z dodajanjem lapisa drugim kovinam (po navadi svincu) dobimo čisto zlato. Lahko pa se doseže tudi univerzalno zdravilo (Panaecee) ali Eliksir. Kemični procesi so označeni z živalskimi simboli, tako za Nigredo (temnenje materije) = črni krokar ali vrana, krastača, Massa Confusa. Albedo (beljenje materije) = beli labod, beli orel, skelet. Citrinitas (pozelenitev) = zeleni lev. Hitro kroženje skozi mavričaste barve = pavov rep, zavest nad astralnim telesom. Beli kamen = unicorn.

Rubedo (pordečenje) = pelikan hrani svoje mladiče s svojo krvjo, petelin. Končna transmutacija = feniks se dvigne iz ognja. Simboli retorte, talilnega lonca ali destilatorja stojijo za dušo


Zgodovina Alkimije